REAL MADRID C.F. - La historia (5. parte)
Stran 1 od 1
REAL MADRID C.F. - La historia (5. parte)
by redondo 11.12.07 22:11
POZNO OBDOBJE:
Naslednje leto so beli osvojili že svojo 17 domačo krono. Leta 1994 pa se je končala zadnja do gradnja stadiona. Bernabeu je po prenovi prejel nekaj čez 100.000 gledalcev. Največ naj bi se jih zbralo to leto na El Clasicu – kar 110.000 gledalcev. To leto je trener Reala postal nekdanji nogometaš Jorge Valdano. S seboj je pripeljal nekaj odličnih nogometašov: Redondo, Amavisca, Laudrup, Quique Flores (sedanji trener Valencie) in Canizares. Leta 1995 je Bernabeu videl še eno znamenito tekmo. Beli so premagali Barcelono, ki ji je poveljeval Cruyff, kar s 5:0! Glavna zvezda večera je bil še en od mnogih odličnih igralcev, ki so kdaj zaigrali za bel dres – Ivan Zamorano, ki je dosegel hat-trick. Tega istega leta je Ramon Mandoza dobil na volitvah še tretji mandat. Tesno je premagal Fiorentina Pereza (o njem več malo kasneje).
Ekipa tega obdobja
Po koncu sezone se je Real veselil že 26. naslova državnih prvakov. Pokal je prejel takratni kapetan Manuel Sanchis. Sredi nasljendje sezone je odstopil predsednik Mandoza, ki je v klubu deloval 10 let. Nasledil ga je Lorenzo Sainz. Ta je že naslednje leto za trenerja postavil, takrat še obetavnega, Fabia Capella. Znameniti italijanski streteg je s seboj pripeljal ponovno nekaj izvrstnih nogometašev, kot so Šuker, Roberto Carlos, Seedorf in Mijatović. Capello ni zdržal dolgo, kljub osvojeni novi kroni v La Ligi. Za njegov odhod je bil kriv preveč defenzivno naravnan način igre, kar seveda ni bilo všeč zahtevni in razvajeni publiki na Bernabeu.
2. februarja 1997 je umrl takratni častni predsednik kluba Raymond Saporta. Njegovo delovanje je segalo predvsem v košarko, čeprav je veliko svetoval tudi svojemu najboljšemu prijatelju Santiagu Bernabeu. Saporta je bil tudi podpredsednik zveza FIBA.
1. junija 1997 je Real dosegel nov mejnik v svoji zgodovini. Klub je igral svojo 2000 tekmo in 1000 tekmo na domačem igrišču v zgodovini. Na tej tekmi v prvenstvu je bil nasprotnik Extramedura, ki pa na veliki beli zabavi ni imel pravih možnosti. Rezultat: 5:0. Leta 1997 se je praznovala tudi 50. obletnica stadiona Santiago Bernabeu.
20. maj 1998 je še eden od datumov, ki bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovino kluba. Na ta dan je Real po 32 letih ponovno osvojil krono najboljše ekipe v Evropi. To je bil skupno sedmi naslov. Zmago je v velikem finalu prinesel Mijatović. Ostali igralci, ki so imeli pomembno vlogo v tej ekipi so bili še Hierro, Redondo, Šuker, Karembu, Seedorf, Pannuci, Ilgner… Počasi sta se uveljavljala tudi mlada napadalca Morientes in Raul. Evropski uspeh je ista ekipa potrdila pol leta pozneje, ko je osvojila še svoj drugi Interkontintalni naslov.
Raul
Leto 1999 ni prineslo nič posebnega, za razliko od leta 2000, ki je prineslo veliko pomembnih dogodkov za Real. Najprej se je na klop sredi sezone usedel še en nekdanji igralec kluba Vicente del Bosque. Še isto sezono je poskrbel za novo veselje v »beli hiši«. Real je po samo dveh sezonah znova osvojil Ligo prvakov – osmo v zgodovini. V finalu je Real premagal Valencio z rezultatom 3:0. Blestela je predvsem (tako, kot celo sezono) naveza Redondo-Raul. Seveda brez ostalih odličnih igralcev, kot so bili Hierro, Carlos, Morientes, Karanka, Anelka, McManaman… ne bi šlo. Omeniti velja še Ikerja Casillasa, za katerega je bil to prvi pomemben naslov z Realom, saj je imel šele 18 let, ko je stal na vratih svojega kluba. To finale je bilo tudi prvo v katerem sta se pomerili dve ekipi iz iste države.
Sprejem v Madridu
Po koncu sezone se Lorenzo Sanz ni uspel obdržati na krmilu kraljevskega kluba, kljub temu, da je klub osvojil dve evropski kroni pod njegovim poveljem. Na volitvah namreč ni imel pravih možnosti proti ambicioznemu Fiorentinu Perezu. Perez je ob zmagi obljubil, da bo v klub pripeljal velikega Luisa Figa. Svojo obljubo je držal in tako je Perez pripeljal v Real Madrid glavnega igralca Barcelone, kar je navijače tega kluba močno prizadelo. Dodatno sol na rano je Figo stresel z izjavo ob prestopu: »Vsaka sprememba je dobra, če je sprememba na boljše«. S tem prestopom se je tudi začela politika galaktikov, ki je pozneje prinesla več slabega, kot dobrega in se je končala precej tragično.
Luis Figo
Perez je za častnega predsednika odlikoval največjega igralca, ki je kdaj zaigral za beli dres. To je Alfredo di Stafano, ki pa ima bolj častno funkcijo, kot kaj drugega.
Ob začetku novega tisočletja je mednarodna nogometna zveza odlikovala Real Madrid z zelo prestižnim odlikovanjem. Real je bil proglašen za Najboljši klub 20. stoletja (Mejor Club del Siglo XX). Nagrado ste prejela Fiorentino Perez in Alfredo di Stefano.
Mejor Club del Singlo XX
Leta 2001 je Luis Figo prejel nagrado Zlata žoga. Figo je bil tretji igralec Reala po DI Stafanu in Koppi, ki je prejel to prestižno nagrado. Figo se je ob koncu sezone veselil tudi prve lovorike (razlog njegovega prihoda v Madrid), kot igralec Reala, ki je osvojil 28. krono v La Ligi. Za nagrado je predsednik Perez kupil novega in največjega galaktika Zinedina Zidana iz Juventusa za rekordno vsoto 71, 5 mio €.
Naslednje leto oz. leto 2002 je bilo leto polno pomembnih dogodkov za kraljevi klub. Prva velika stvar se je odvijala na Realov 100-ti rojstni dan. 6. marca 2002 se je na Santiagu Bernabeu igral finale španskega pokal. Špa. zveza je omogočila, da se je finale igralo ravno na rojstni dan kluba in vse je bilo pripravljeno za veliko zmagoslavje Reala. A tega mnenja niso bili igralci Deportiva, ki so v finalu odigrali odlično in zmagali z rezultatom z 1:2.
Toda če je bil uvod v leto klavrn, pa tega ne moremo trditi za zaključek sezone. Beli balet je še tretjič v petih letih in skupno že devetič osvojil najpomembnejšo lovoriko Ligo prvakov. Naslov je prinesel trenutek magičnosti Zinedina Zidana, ki je zadel enega od najlepših in najznamenitejših golov v zgodovini Lige prvakov in nogometa nasploh. Nasprotnik v finalu je bil Bayer Leverkusen, rezultat pa 2:1. Gol za Real je dosegel še Raul. Sicer je bilo v ekipi še veliko ostalih odličnih nogometašev, kot so Figo, Morientes, Solari, Makelele, Hierro, Helguera, Casillas, Carlos,…
Uspehi te ekipe so se nadaljevali naprej. Avgusta so osvojili še Evropski superpokal, po zmagi nad Feyenoordom s 3:1. Nekaj dni pozneje, prav na zadnji dan prestopnega roka, je Perez pripeljal še tretjega galaktika Ronalda iz Interja. Skupaj z Ronaldom je Real sijajno leto kronal s tretjim Interkontinentalnim naslovom. Ronaldo je v tem letu prejel še Zlato žogo.
V sezoni 2002/03 je Real osvojil zadnjo La Ligo, 29. po vrsti. V tej sezoni je blestel predvsem Ronaldo, ki pa je imel sijajno pomoč v Zidanu, Figu, Raulu, Carlosu, Makeleju… To ekipo je bil res pravi užitek gledati. V Ligi prvakov je bil Real znova najboljša ekipa, a zaradi enega slabega dne in velike smole s poškodbami je Real prišel samo do polfinala.
Po koncu sezone, ko je bila era galaktikov na vrhuncu, se je obenem začel tudi njen konec. Perez je sicer pripeljal še eno zveneče ime v obliki David Beckham. A kaj, ko se je Perez odrekel tvorcu vseh uspehov v zadnjih letih, trenerju Del Bosqueju in legendi, ter dolgoletnemu kapetanu Fernandu Hierru. Nespametna je bila prodaja maratonca Makeleleja. Ta ekipa je za začetek osvojila še Španski superpokal. A kdo bi si mislil, da je bila to zadnja lovorika tega kluba.
Los Galaktikos
Sledilo je prvo leto razočaranj za navijače Reala. V prvenstvu so osvojili šele 4. mesto, iz Lige prvakov pa je Reala izločil Monaco, po zaslugi še ene napake Pereza – Morientes. Logično je sledila ponovno menjava trenerja. Quiroza je zamenjal še ena igralska legenda kluba Camacho. To leto so potekale redne predsedniške volitve, na katerih je premočno zopet zmagal Perez, ki je nadaljeval s potrošnimi nakupi. Reala so okrepili Samuel, Woodgate in Owen. Seveda je sledila še ena nespametna prodaja Pereza, ko je prodal odličnega napadalca Eto´oja večnemu rivalu Barceloni, praktično zastonj. To leto je Real začel z gradnjo najmodernejšega trening centra na svetu - Ciudad del Real Maderid. Kamp se razprostira, kar na 120 hektarjih površine.
La Ciudad Real Madrid v pomanjšani obliki - klik
Kljub izjemnem napredku v organizaciji in marketingu kluba, se igra iz prejšnih let ni bistveno popravila in sledile so nove menjave na klopi belega baleta. Camacha je najprej nasledil nekdaj odlični vratar belih, Garcia Remon. A tudi ta rešitev ni imela dolgega roka. Po novem letu, leta 2005 se je na klop usedel Brazilec Luxemburgo. Menilo je še eno leto brez lovorike. Po sezoni so klub okrepili Robinho, Baptista, Diogo in Garcia. Pred koncem prestopnega roka je Real kupil še mladega Ramosa iz Seville, ki se sedaj razvija v novo veliko ime, ki igra za Real Madrid. V tej sezoni se je Ralova druga ekipa Castilla uvrstila v 2. špa. ligo.
Igra in rezultati se zopet niso popravili in Lux je na klopi zdržal slabo leto. Njegova zamenjava je bil trener Castille Lopez Caro, ki je bil le začasna rešitev. Skoraj istočasno sta klub okrepila Cicinho in Cassano. Po slabih rezultatih je odstopil Perez in tako prenesel krivdo, za 3 leta brez lovorike, na svoja pleča. Začasno ga je zamenjal dotedanji podpredsednik Martin. Tudi ta ni zdržal dolgo in je po nekaj mesecih odstopil še on. Takrat je bilo znano, da bodo poleti nove volitve. Vlogo začasnega predsednika je upravljal najstarejši član kluba Gomez-Montejano. Ekipa je ponovno ostala brez lovorike.
Sledile so dolgo pričakovane volitve. Zmagal je Ramon Calderon. A njegova zmaga je bila dolgo pod vprašajem, zaradi zmede z glasovi po pošti. Calderon je vlogo predsednika pol leta upravljal neuradno, dokler ga ni potrdilo sodišče. Kljub temu je Calderon upravljal svoje delo normalno. Na mesto športnega direktorja je postavil junaka sedmega naslova Lige prvakov, Pedjo Mijatovića. Trener je zopet po 10ih letih postal Fabio Capello. Real je ponovno za okrepitve porabil ogromne vsote. Prišli so Cannavaro, Emerson, Diarra, Van Nistelrooy in Reyes. Calderon je tudi podpisal rekordno pogodbo o TV previcah, v vrtoglavi vsoti 1100 mio. €. V začetku novega projekta je imel beli balet precej težav, a so se uspeli uvrstiti v nadeljevanje Lige prvakov, v prvenstvu pa zaostanek še ni prevelik. Nazadnje so klub okrepili še latino-najstniki Gago, Higuain in Marcelo.
Po izpadu iz lige prvakov v 1/8 finala proti Bayern Munchuenu je konec marca sledil El clasico na Camp Nou. Tekma se je končala s 3:3. A na tej tekmi je prišlo do preobrata v glavah igralcev Reala. Do konca sezone so izgubili samo še enkrat in enkrat remizirali tel v infarktnem finišu ujeli in prehiteli Sevillo in Barcelono ter slavili svojo jubilejno 30. ligo. Toda to ni bilo dovolj, da bi Fabio Capello ostal trener. Nadomestil ga je Bernd Schuster. Prišlo je tudi do velikih menjav v kadru prve ekipe. Real so zapustili Helguera, Pavon, D. Lopez, Mejia, Roberto Carlos, Emerson, Casano, Beckham in Minambres. V klub pa so prišli Dudek, Metzelder, Pepe, Heinze, Drenthe, Sneijder, Robben, Saviola, s posoje pa so se vrnili Balboa, Soldado in Baptista.
HALA MADRID!!
-------------------------------------------------------
Še nekaj zanimivih podatkov:
-Največja zmaga Reala v Evropi: Real Madrid 9-0 B913 Odense (25 Oktober 1961)
-Največji rivali: Barcelona, Atletico, Athletic, Teneriffe, Bayern.
-V času vladovanja Bernabeua je Real vse skupaj osvojil 71 lovorik
-V sezoni 1962/63 je Real zmagal vse domače tekme v La ligi
-Hector Rial je prvi dosegel hat-trick v Pokalu državnih prvakov
-11. mesto je najslabše, ki ga je Real kdaj osvojil v La ligi. (1947/48)
-Real se je vsako sezono v zgodovini v Ligi prvakov uvrstil v fazo, kjer poteka tekmovanje na izpadanje.
-Največja domača zmaga 11:2 (Elche, 7 Februar 1960)
-Najdaljše obdobje brez poraza: 8 let, 121 tekem, obdobje 1957-1965
................
Vse lovorike:
Naslednje leto so beli osvojili že svojo 17 domačo krono. Leta 1994 pa se je končala zadnja do gradnja stadiona. Bernabeu je po prenovi prejel nekaj čez 100.000 gledalcev. Največ naj bi se jih zbralo to leto na El Clasicu – kar 110.000 gledalcev. To leto je trener Reala postal nekdanji nogometaš Jorge Valdano. S seboj je pripeljal nekaj odličnih nogometašov: Redondo, Amavisca, Laudrup, Quique Flores (sedanji trener Valencie) in Canizares. Leta 1995 je Bernabeu videl še eno znamenito tekmo. Beli so premagali Barcelono, ki ji je poveljeval Cruyff, kar s 5:0! Glavna zvezda večera je bil še en od mnogih odličnih igralcev, ki so kdaj zaigrali za bel dres – Ivan Zamorano, ki je dosegel hat-trick. Tega istega leta je Ramon Mandoza dobil na volitvah še tretji mandat. Tesno je premagal Fiorentina Pereza (o njem več malo kasneje).
Ekipa tega obdobja
Po koncu sezone se je Real veselil že 26. naslova državnih prvakov. Pokal je prejel takratni kapetan Manuel Sanchis. Sredi nasljendje sezone je odstopil predsednik Mandoza, ki je v klubu deloval 10 let. Nasledil ga je Lorenzo Sainz. Ta je že naslednje leto za trenerja postavil, takrat še obetavnega, Fabia Capella. Znameniti italijanski streteg je s seboj pripeljal ponovno nekaj izvrstnih nogometašev, kot so Šuker, Roberto Carlos, Seedorf in Mijatović. Capello ni zdržal dolgo, kljub osvojeni novi kroni v La Ligi. Za njegov odhod je bil kriv preveč defenzivno naravnan način igre, kar seveda ni bilo všeč zahtevni in razvajeni publiki na Bernabeu.
2. februarja 1997 je umrl takratni častni predsednik kluba Raymond Saporta. Njegovo delovanje je segalo predvsem v košarko, čeprav je veliko svetoval tudi svojemu najboljšemu prijatelju Santiagu Bernabeu. Saporta je bil tudi podpredsednik zveza FIBA.
1. junija 1997 je Real dosegel nov mejnik v svoji zgodovini. Klub je igral svojo 2000 tekmo in 1000 tekmo na domačem igrišču v zgodovini. Na tej tekmi v prvenstvu je bil nasprotnik Extramedura, ki pa na veliki beli zabavi ni imel pravih možnosti. Rezultat: 5:0. Leta 1997 se je praznovala tudi 50. obletnica stadiona Santiago Bernabeu.
20. maj 1998 je še eden od datumov, ki bo z zlatimi črkami zapisan v zgodovino kluba. Na ta dan je Real po 32 letih ponovno osvojil krono najboljše ekipe v Evropi. To je bil skupno sedmi naslov. Zmago je v velikem finalu prinesel Mijatović. Ostali igralci, ki so imeli pomembno vlogo v tej ekipi so bili še Hierro, Redondo, Šuker, Karembu, Seedorf, Pannuci, Ilgner… Počasi sta se uveljavljala tudi mlada napadalca Morientes in Raul. Evropski uspeh je ista ekipa potrdila pol leta pozneje, ko je osvojila še svoj drugi Interkontintalni naslov.
Raul
Leto 1999 ni prineslo nič posebnega, za razliko od leta 2000, ki je prineslo veliko pomembnih dogodkov za Real. Najprej se je na klop sredi sezone usedel še en nekdanji igralec kluba Vicente del Bosque. Še isto sezono je poskrbel za novo veselje v »beli hiši«. Real je po samo dveh sezonah znova osvojil Ligo prvakov – osmo v zgodovini. V finalu je Real premagal Valencio z rezultatom 3:0. Blestela je predvsem (tako, kot celo sezono) naveza Redondo-Raul. Seveda brez ostalih odličnih igralcev, kot so bili Hierro, Carlos, Morientes, Karanka, Anelka, McManaman… ne bi šlo. Omeniti velja še Ikerja Casillasa, za katerega je bil to prvi pomemben naslov z Realom, saj je imel šele 18 let, ko je stal na vratih svojega kluba. To finale je bilo tudi prvo v katerem sta se pomerili dve ekipi iz iste države.
Sprejem v Madridu
Po koncu sezone se Lorenzo Sanz ni uspel obdržati na krmilu kraljevskega kluba, kljub temu, da je klub osvojil dve evropski kroni pod njegovim poveljem. Na volitvah namreč ni imel pravih možnosti proti ambicioznemu Fiorentinu Perezu. Perez je ob zmagi obljubil, da bo v klub pripeljal velikega Luisa Figa. Svojo obljubo je držal in tako je Perez pripeljal v Real Madrid glavnega igralca Barcelone, kar je navijače tega kluba močno prizadelo. Dodatno sol na rano je Figo stresel z izjavo ob prestopu: »Vsaka sprememba je dobra, če je sprememba na boljše«. S tem prestopom se je tudi začela politika galaktikov, ki je pozneje prinesla več slabega, kot dobrega in se je končala precej tragično.
Luis Figo
Perez je za častnega predsednika odlikoval največjega igralca, ki je kdaj zaigral za beli dres. To je Alfredo di Stafano, ki pa ima bolj častno funkcijo, kot kaj drugega.
Ob začetku novega tisočletja je mednarodna nogometna zveza odlikovala Real Madrid z zelo prestižnim odlikovanjem. Real je bil proglašen za Najboljši klub 20. stoletja (Mejor Club del Siglo XX). Nagrado ste prejela Fiorentino Perez in Alfredo di Stefano.
Mejor Club del Singlo XX
Leta 2001 je Luis Figo prejel nagrado Zlata žoga. Figo je bil tretji igralec Reala po DI Stafanu in Koppi, ki je prejel to prestižno nagrado. Figo se je ob koncu sezone veselil tudi prve lovorike (razlog njegovega prihoda v Madrid), kot igralec Reala, ki je osvojil 28. krono v La Ligi. Za nagrado je predsednik Perez kupil novega in največjega galaktika Zinedina Zidana iz Juventusa za rekordno vsoto 71, 5 mio €.
Naslednje leto oz. leto 2002 je bilo leto polno pomembnih dogodkov za kraljevi klub. Prva velika stvar se je odvijala na Realov 100-ti rojstni dan. 6. marca 2002 se je na Santiagu Bernabeu igral finale španskega pokal. Špa. zveza je omogočila, da se je finale igralo ravno na rojstni dan kluba in vse je bilo pripravljeno za veliko zmagoslavje Reala. A tega mnenja niso bili igralci Deportiva, ki so v finalu odigrali odlično in zmagali z rezultatom z 1:2.
Toda če je bil uvod v leto klavrn, pa tega ne moremo trditi za zaključek sezone. Beli balet je še tretjič v petih letih in skupno že devetič osvojil najpomembnejšo lovoriko Ligo prvakov. Naslov je prinesel trenutek magičnosti Zinedina Zidana, ki je zadel enega od najlepših in najznamenitejših golov v zgodovini Lige prvakov in nogometa nasploh. Nasprotnik v finalu je bil Bayer Leverkusen, rezultat pa 2:1. Gol za Real je dosegel še Raul. Sicer je bilo v ekipi še veliko ostalih odličnih nogometašev, kot so Figo, Morientes, Solari, Makelele, Hierro, Helguera, Casillas, Carlos,…
Uspehi te ekipe so se nadaljevali naprej. Avgusta so osvojili še Evropski superpokal, po zmagi nad Feyenoordom s 3:1. Nekaj dni pozneje, prav na zadnji dan prestopnega roka, je Perez pripeljal še tretjega galaktika Ronalda iz Interja. Skupaj z Ronaldom je Real sijajno leto kronal s tretjim Interkontinentalnim naslovom. Ronaldo je v tem letu prejel še Zlato žogo.
V sezoni 2002/03 je Real osvojil zadnjo La Ligo, 29. po vrsti. V tej sezoni je blestel predvsem Ronaldo, ki pa je imel sijajno pomoč v Zidanu, Figu, Raulu, Carlosu, Makeleju… To ekipo je bil res pravi užitek gledati. V Ligi prvakov je bil Real znova najboljša ekipa, a zaradi enega slabega dne in velike smole s poškodbami je Real prišel samo do polfinala.
Po koncu sezone, ko je bila era galaktikov na vrhuncu, se je obenem začel tudi njen konec. Perez je sicer pripeljal še eno zveneče ime v obliki David Beckham. A kaj, ko se je Perez odrekel tvorcu vseh uspehov v zadnjih letih, trenerju Del Bosqueju in legendi, ter dolgoletnemu kapetanu Fernandu Hierru. Nespametna je bila prodaja maratonca Makeleleja. Ta ekipa je za začetek osvojila še Španski superpokal. A kdo bi si mislil, da je bila to zadnja lovorika tega kluba.
Los Galaktikos
Sledilo je prvo leto razočaranj za navijače Reala. V prvenstvu so osvojili šele 4. mesto, iz Lige prvakov pa je Reala izločil Monaco, po zaslugi še ene napake Pereza – Morientes. Logično je sledila ponovno menjava trenerja. Quiroza je zamenjal še ena igralska legenda kluba Camacho. To leto so potekale redne predsedniške volitve, na katerih je premočno zopet zmagal Perez, ki je nadaljeval s potrošnimi nakupi. Reala so okrepili Samuel, Woodgate in Owen. Seveda je sledila še ena nespametna prodaja Pereza, ko je prodal odličnega napadalca Eto´oja večnemu rivalu Barceloni, praktično zastonj. To leto je Real začel z gradnjo najmodernejšega trening centra na svetu - Ciudad del Real Maderid. Kamp se razprostira, kar na 120 hektarjih površine.
La Ciudad Real Madrid v pomanjšani obliki - klik
Kljub izjemnem napredku v organizaciji in marketingu kluba, se igra iz prejšnih let ni bistveno popravila in sledile so nove menjave na klopi belega baleta. Camacha je najprej nasledil nekdaj odlični vratar belih, Garcia Remon. A tudi ta rešitev ni imela dolgega roka. Po novem letu, leta 2005 se je na klop usedel Brazilec Luxemburgo. Menilo je še eno leto brez lovorike. Po sezoni so klub okrepili Robinho, Baptista, Diogo in Garcia. Pred koncem prestopnega roka je Real kupil še mladega Ramosa iz Seville, ki se sedaj razvija v novo veliko ime, ki igra za Real Madrid. V tej sezoni se je Ralova druga ekipa Castilla uvrstila v 2. špa. ligo.
Igra in rezultati se zopet niso popravili in Lux je na klopi zdržal slabo leto. Njegova zamenjava je bil trener Castille Lopez Caro, ki je bil le začasna rešitev. Skoraj istočasno sta klub okrepila Cicinho in Cassano. Po slabih rezultatih je odstopil Perez in tako prenesel krivdo, za 3 leta brez lovorike, na svoja pleča. Začasno ga je zamenjal dotedanji podpredsednik Martin. Tudi ta ni zdržal dolgo in je po nekaj mesecih odstopil še on. Takrat je bilo znano, da bodo poleti nove volitve. Vlogo začasnega predsednika je upravljal najstarejši član kluba Gomez-Montejano. Ekipa je ponovno ostala brez lovorike.
Sledile so dolgo pričakovane volitve. Zmagal je Ramon Calderon. A njegova zmaga je bila dolgo pod vprašajem, zaradi zmede z glasovi po pošti. Calderon je vlogo predsednika pol leta upravljal neuradno, dokler ga ni potrdilo sodišče. Kljub temu je Calderon upravljal svoje delo normalno. Na mesto športnega direktorja je postavil junaka sedmega naslova Lige prvakov, Pedjo Mijatovića. Trener je zopet po 10ih letih postal Fabio Capello. Real je ponovno za okrepitve porabil ogromne vsote. Prišli so Cannavaro, Emerson, Diarra, Van Nistelrooy in Reyes. Calderon je tudi podpisal rekordno pogodbo o TV previcah, v vrtoglavi vsoti 1100 mio. €. V začetku novega projekta je imel beli balet precej težav, a so se uspeli uvrstiti v nadeljevanje Lige prvakov, v prvenstvu pa zaostanek še ni prevelik. Nazadnje so klub okrepili še latino-najstniki Gago, Higuain in Marcelo.
Po izpadu iz lige prvakov v 1/8 finala proti Bayern Munchuenu je konec marca sledil El clasico na Camp Nou. Tekma se je končala s 3:3. A na tej tekmi je prišlo do preobrata v glavah igralcev Reala. Do konca sezone so izgubili samo še enkrat in enkrat remizirali tel v infarktnem finišu ujeli in prehiteli Sevillo in Barcelono ter slavili svojo jubilejno 30. ligo. Toda to ni bilo dovolj, da bi Fabio Capello ostal trener. Nadomestil ga je Bernd Schuster. Prišlo je tudi do velikih menjav v kadru prve ekipe. Real so zapustili Helguera, Pavon, D. Lopez, Mejia, Roberto Carlos, Emerson, Casano, Beckham in Minambres. V klub pa so prišli Dudek, Metzelder, Pepe, Heinze, Drenthe, Sneijder, Robben, Saviola, s posoje pa so se vrnili Balboa, Soldado in Baptista.
HALA MADRID!!
-------------------------------------------------------
Še nekaj zanimivih podatkov:
-Največja zmaga Reala v Evropi: Real Madrid 9-0 B913 Odense (25 Oktober 1961)
-Največji rivali: Barcelona, Atletico, Athletic, Teneriffe, Bayern.
-V času vladovanja Bernabeua je Real vse skupaj osvojil 71 lovorik
-V sezoni 1962/63 je Real zmagal vse domače tekme v La ligi
-Hector Rial je prvi dosegel hat-trick v Pokalu državnih prvakov
-11. mesto je najslabše, ki ga je Real kdaj osvojil v La ligi. (1947/48)
-Real se je vsako sezono v zgodovini v Ligi prvakov uvrstil v fazo, kjer poteka tekmovanje na izpadanje.
-Največja domača zmaga 11:2 (Elche, 7 Februar 1960)
-Najdaljše obdobje brez poraza: 8 let, 121 tekem, obdobje 1957-1965
................
Vse lovorike:
PALMARÉS
Trofeos nacionales
18 Campeonatos regionales
5 Mancomunados
30 Ligas
17 Copas de España
1 Copa de la Liga
7 Supercopas de España
Trofeos continentales
9 Copas de Europa
2 Copas de la UEFA
1 Supercopa
3 Intercontinentales
2 Pequeña Copa del Mundo
2 Copas Latinas
redondo- Število prispevkov : 369
Age : 37
Registration date : 11/12/2007
Similar topics» REAL MADRID C.F. - La historia (1. parte)
» REAL MADRID C.F. - La historia (2. parte)
» REAL MADRID C.F. - La historia (3. parte)
» REAL MADRID C.F. - La historia (4. parte)
» Vsi predsedniki Real Madrid-a
» REAL MADRID C.F. - La historia (2. parte)
» REAL MADRID C.F. - La historia (3. parte)
» REAL MADRID C.F. - La historia (4. parte)
» Vsi predsedniki Real Madrid-a
Stran 1 od 1
Permissions in this forum:
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu|
|
|